MM je navajen obiskovati računalniške sejme in o njih poročati. In ko se človek navadi kritično ocenjevati sejme, razstavljalce in razstavne prostore, je zanimivo enkrat stati na drugi strani in čakati na ocene. Tako je bilo na letošnjem jubilejnem sejmu Sodobna elektronika na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.
Med razstavljalci je bila tudi naša revija in potrudili smo se (kajpak v skladu s finančnimi zmožnostmi)
stvari narediti tako, kot sicer pričakujemo od drugih. Na razstavnem prostoru smo prodajali najnovejšo številko MM, zbirali nove naročnike in dajali strokovne nasvete. Da pa ne bi bilo preveč dolgočasno, smo se odločili organizirati nagradno tekmovanje v eni od najpopularnejših računalniških iger zadnje čase – Tetrisu. Končno so bile poplačane ure trdega dela v službah, ko so si tekmovalci v dolgih urah od šestih do dveh nabirali znanje, izkušnje in dioptrijo.
Tetris so igrali na AT združljivem računalniku. Da ne bi mogli uporabljati trika z vključevanjem in izključevanjem turbo načina dela. je računalnik tekel v taktu 8 MHz. Sezname tekmovalcev smo zaključili dvakrat dnevno in po njih bomo tudi podelili nagrade.
Kmalu smo opazili, da na nas razstavni prostor prihajajo tri zvrsti obiskovalcev:
»ZBIRALCl« so, predvsem na naših sejmih, znan pojav. To so ljudje, ki hodijo po sejmu hitro in sklonjenih glav, ne meneč se za to, kar bi jim radi pokazali. Edino, kar delajo, je to, da zbirajo prospekte. Vseeno jim je, ali so to prospekti za računalniške mreže, ploščate kable. tiskalnike ali cinculatorje. Važno je le, da ja papiria čim več. Kot kaže, doma ocenjujejo uspešnost svojega obiska po masi nabranega papirja. Kaj pa z njim počnejo (če niso agentje Dinosa), bo ostala skrivnost.
»HVALILCI« so bili vzvišeni nad našim tekmovanjem. Pa ne, da bi se jim Tatris zdel nezanimiv. Le mi smo tekmovanjs zastavili pod nivojem. Hvalilci so se delili na dve podskupini – SAMOHVALILCE in TUJEHVALILCE. Samohvaliici so imeli veliko povedati o tem, da igra teče »prepočasi«, saj da imajo oni doma XT, pa je na njem že peta stopnja mnogo hitrejša od naše sedme. Vse samohvalilce brez izjeme smo povabili, naj nam dokažejo, kako smo neumni. Le redki je to storil in nobenemu ni uspelo. Običajno je tako dokazovanje izgledalo nekako takole:
»Daj, pokaži jim, kako se to dela, saj ti imaš čez dvajset tisoč!« Sledila je nekaj minut dolga borba z liki, ki niti niso bili tako zelo počasni, kot se je sprva zdelo.
Vir: Moj mikro, 1988-11
Avtor: Matevž Kmet