Interbiro informatika: evropski sejem z balkanskim pridihom (Moj mikro, 1990-11)

Po letošnji bedi v Ljubljani, ki se ji je reklo Sodobna elektronika (mimogrede – neki Anglež je vprašal, ali je to ljubljanski elektrotehnični muzej), sva od opevanega sejma Interbiro informatika v Zagrebu pričakovala vrhunsko zasnovo in ogromno novega. Žal pa je bistvena pomanjkljivost sejma prav njegova lega: Balkan. Le koga mika razstavljati svoje (drage) izdelke pri nas, če ob tem ne ve zagotovo, ali bo vso opremo sploh lahko odpeljal nazaj na sever ali mu jo bodo kar zaplenili? Pri Balkancih se nikoli ne ve…

Nekateri tujci ubirajo presneto pametno logiko: poišči si čimveč dealerjev in jim prepusti, da se stepejo na trgu. Če pogledamo na primer Compaq, so v Jugoslaviji štirje njegovi zastopniki (Mikrohit in SRC Kemija v Ljubljani ter Microlab in Tera v Zagrebu), vsak s svojimi cenami in seveda vsak s svojimi trditvami o ekskluzivnosti. Še bolj obupna pa je bila organizacija samega sejma, “enega vodilnih v Evropl”, kot pravijo prireditelji. Ob branju sejemskih informacij je dobil človek občutek, da se na CeBit v Hannover sploh ne bo več splačalo hoditi, saj imamo vse pred nosom! Resnica je vse kaj drugega. V tiskovnem središču je osebje ječalo, ko sva poskušala ka} zvedeti. Na 25.000 kvadratnih metrih razstavne površine so bile samo tri informacijske točke (sredi sejmišča je bil človek v dilemi, ali bi odšel 1 km v eno smer ali rajši samo 800 m v drugo, da bi izvedel, kke kdo razstavlja), pa še tam so se nešolane hostese v zadregi nasmihale, saj se jim ni niti sanjalo, o čem jih obiskovalci sprašujejo.

Poleg prodajalcev čevapčičev so se razkošno predstavili vsi mogoči preprodajaloi hardvera, ki jim je v slabih dveh letih uspelo prilesti s senčne strani Alp. Očitno so se jim napori splačali in je naš trg poln denarja, saj so se pokazali v mogočnem blišču in sijaju. Le kdo še ni slišal za Jerovšek computers, MlacoM, Autotechno, Gama electronics, MDS in podobna podjetja, ki skušajo bolj ali manj spretno ožeti kupce na račun carinskih dajatev? Eden takih preprodajalcev pa je predstavljal tudi “najhitrejši računalnik na sejmu”: tajvanski 486 pri 33 MHz. Računalnik zaradi dokaj nedostopne cene ni ravno privabljal množic, vendar naredi dovolj močan vtis podatek, da je Nortonov SI v tajvancu pokazal indeks 52.5, kar se že bliža Compaqovemu modelu system-pro486!

Predstavnik Commodorja se je potrudil in dan ali dva pred sejmom dobil novi PC kompatibilec, tokrat v prenosni izvedbi. C286-LT je kar priročen mlinček s procesorjem 286, z zaslonom VGA LCD in 20 Mb trdim diskom, konkurira pa Toshibinim prenosnikom (portables) in računalnikom za v naročje (laptops). Daleč v vrhu “laptopov” je kraljeval LTE 386s/20, ki ga je Compaq premierno predstavil v Zagrebu v istem tednu kot v svetovnih velemestih. Zelo majhni in tanki računalnik (format A4, višina 4 cm) ima procesor 386SX pri 20 MHz, grafiko VGA, vdelani trdi disk s 30 ali 60 Mb, dela z baterijami ali s tokom iz mreže, v Nemčiji pa je priporočena cena zanj 13.000 DEM.

IBM je sklenil, da bo dovolil svojim sistemom RISC vstopiti tudi v Jugoslavijo, in tako so mogočne zveri lenobno stale na mizah Intertradovih razstavnih prostorov, očitno premočne, da bi kdo na sejmu lahko polno izkoristil njihovo hitrost. Tudi tukaj je obveljal zakon lBM, da je vrsta kupcev obratnosorazmerna številu cifer v ceni računalnika. Sistemi RISC 6000 so peklensko dragi in peklensko dobri.

Glede ekskluzivnih zastopstev in preprodaje programov je pri nas pravi Divji zahod. Prvi prodaja programe kot dealer, drugi je ekskluzivni zastopnik in želi tožiti prvega, medtem pa tretji, ki ni niti dealer niti zastopnik, ampak nekakšen novodobni pirat, potihem prodaja in instalira programe za hrbtom prvih dveh. Uganka za bralce: kje boste torej kupovali softver? Verjetno bi bilo najbolje počakati, da se konča dealerska vojna za oblast.

Kakšnih posebnih novosti na “mehkem” področju ni bilo – Autodesk še vedno ni naredil verzije AutoCAD 11, kljub temu da ga njegov zastopnik, ljubljanski REPRO, že prodaja. Pri Quantumu jim je tik pred sejmom uspelo dobiti izvod opevanega Clipperja 5, vendar o njem (še) ne vedo kaj dosti. Če pa boste pri podjetju Unico, ekskluzivnem zastopniku Microsofta, po naključju hoteli kupiti MS Windows 3.0 ali Word for Windows, boste na paket čakali vsaj pol leta, saj zastopstvo ne premore niti enega kosa. Microsoft pa še ne namerava poslati novih zalog. Čeprav je bil januarja v Jugoslaviji sprejet nov zakon o avtorskih pravicah, je na tem področju še vedno popolna zmeda. Na vprašanje, koliko kopij NetWara so prodali doslej, si nepooblaščeni “zastopnik” ni upal reči drugega, kot da so zadnjo verzijo instalirali nekje na Reki. Balkan!

Pri Applu so se iz razstavnega prostora odločili narediti prodajni kiosk, saj je bilo več vsakovrstne krame kot računalniških sistemov. Gotovo ste si že od malega želeli imeti lepo zapestno uro z napisom Apple! Ali Applovo skodelico za kakav? Mogoče bi pa samo Applov blokec? Ni problema, vse je bilo tam, in to po dosegljivih cenah. No, nekje zadaj so imeli seveda tudi računalnike: novo generacijo macintoshov.

Še pred kakšnim letom bi promocija novih Applovih macov na zagrebškem sejmu (tokrat celo sočasno kot v 105 državah po svetu) nemara bolj odjeknila. Toliko bolj, ker naj bi trije novi stroji, mac classic, mac LC in mac Ilsi, prinesli zasuk v Applovi sirategiji in po strmem padcu prodaje v letošnjem letu spet pomagali podjetju na zeleno vejo. Z novimi maci naj bi, na kratko, prijaznost z uporabnikom končno segla tudi do uporabnikovega žepa. Toda odkar je Microsoft z Windows 3.0 obogatil MS-DOS za grafično večopravilno okolje, se zdi, da niti za polovico cenejši maci ne zbujajo več veliko pozornosti. Zlasti ker jih še vedno zaznamuje poglavitni Applov “zaščitni znak” – nezdružljivost s svetom IBM-kompatibilnih osebnih računalnikov. Na pravo revolucijo pri Applu torej še čakamo…

Vseeno pa za naše razmere ni zanemarljivo, če si lahko nove izdelke računalniških velikanov ogledamo že isti dan kot drugod po svetu. Nove macintoshe je na sejmu predstavil Adria Computer Systems, generalni zastopnik in distributer Apple Computer v Jugoslaviji. Še več, ACS je hkrati promoviral mrežo Applovih prodajnih kanalov pri nas, tako imenovanih centrov Apple, kjer lahko uporabniki dobijo vse, kar potrebujejo v zvezi z Applovimi računalniki – od tehničnih in komercialnih informacij do tehnične podpore, servisa in izobrazbe. Centri so štirje: dva v Zagrebu, po eden pa v Beogradu
in Ljubljani.

O novih macintoshih le na kratko. Prvi, mac classic, naj bi bil namenjen predvsem začetnikom in naj bi nadomestil stroja mac plus in SE. Tudi nova verzija temelji na Motorolinem procesorju 68000, za ceno 999 dolariev (pri nas naj bi stal okoli 19.000 din) pa so v osnovni konfiguraciji na voljo tudi 9-palčni črnobeli monitor, disketnik, 1 Mb RAM in tipkovnica. Če je poslej macintosh classic Applov najcenejši računalnik, propagira družba novi macintosh LC kot najcenejši mac “v barvah” (LC je kratica za “lowcost color”). “Elsie”, kot mu pravijo, uporablja Motorolin čip 68020 pri 16 MHz, ima 2 Mb RAM in pogon za trdi disk. LC podpira do 256 barv, ima pa tudi priključek za zvok. Cena, z barvnim monitorjem in s tipkovnico vred, je 3098 dolarjev (pri nas naj bi bila okoli 39.000 din), kar je za več kot 3000 dolarjev ceneje od doslej najcenejših barvnih macov.

Mac Ilsi v tej družinici nastopa kot “najcenejši mac li”. Natančno 3769 dolarjev naj bi bila dovolj zmerna cena za ta zmogljivi računalnik z Molorolinim procesorjem 68030. 2 Mb RAM (razširljiv do 17 Mb) in 80 Mb trdim diskom. Mac llsi naj bi nadomestil SE 30, v nasprotju z drugima novima strojema pa bo v prodaji šele januarja prihodnje leto. Dodamo naj, da bodo trije novi maci seveda delovali tudi z novim Applovim operacijskim sistemom 7.0, ki ga pri Applu prav tako napovedujejo za januar naslednjega leta.

(Miha Kralj, Slobodan Vujanović)

Vir: Moj mikro, 1990-11

Povezava na poskeniran članek